3. ali mešana deklinacija

Pojasnjuje vam: Inštruktor Matic

1. UVOD

V to deklinacijo uvrščamo veliko število latinskih samostalnikov in pridevnikov, ki imajo v genetivu singulara končnico -is, nominativ pa se končuje različno; delimo jih po vrstah, pridevnike pa po končajih. Potrebno je vedeti, da tretja ali mešana deklinacija obsega tudi veliko število izjem, ki so (slučajno ali ne) zelo pomembni latinski samostalniki in pridevniki in je iz tega razloga pomembno, da vsakdo, ki s tretjo deklinacijo operira, te besede memorira. Pozornost pa naj bo posvečena tudi posameznim razredom te deklinacije, saj ima vsak nekoliko drugačna pravila, ki se med seboj ne pokrivajo.

2. SAMOSTALNIKI

Samostalnike tretje deklinacije delimo po vrstah in razredih. Prva vrsta (oziroma vokalni del ali enakozložnice) se razdeli v dva razreda, pri čemer v prvi razred spadajo zgolj samostalniki srednjega spola, ki se v nominativu singulara končujejo na -e/-al/-ar, v drugi razred pa uvrščamo v osnovi samostalnike ženskega spola, ki se končujejo na -is/-es. V drugem razredu pa vidimo tudi več različnih izjem moškega spola. Druga vrsta (oziroma konzonantni del ali neenakozložnice) pa se prav tako razdeli v dva razreda. V prvem so primarno samostalniki moškega spola, a poznamo več izjem tako ženskega, kot srednjega spola; v drugem razredu pa so primarno samostalniki ženskega spola, a zopet lahko vidimo mnogo izjem moškega in srednjega spola.
Pri tretji ali mešani deklinaciji pa moramo nujno razložiti t. i. značilne končnice. Gre za končnice samostalnikov dotične deklinacije, ki se za določen razred določene vrste stalno ponavljajo in si tako sklanjatev lažje zapomnimo. Značilne končnice zaznamujejo ablativ singulara, nominativ plurala (samo pri samostalnikih srednjega spola) in genetiv plurala.

2.1 SAMOSTALNIKI PRVEGA RAZDERA PRVE VRSTE (samostalniki vokalnega dela na -e/-al/-ar)

Kot rečeno že v prejšnjem podpoglavju ‒ v prvi razred prve vrste uvrščamo zgolj samostalnike srednjega spola (brez izjem), ki se v nominativu singulara končujejo na -e/-al/-ar. Ker gre torej za samostalnike srednjega spola značilne končnice zaznamujejo tri sklone. V ablativu singulara se samostalniki končujejo na -i, v nominativu plurala (samo pri srednjem spolu) na -ia ter v genetivu plurala na -ium. Značilne končnice so v spodnji tabeli označene z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 1

2.2 SAMOSTALNIKI DRUGEGA RAZREDA PRVE VRSTE (samostalniki vokalnega dela na -is/-es)

Sem spadajo samostalniki, ki se v nominativu singulara končujejo na -is/-es. V veliki večini so samostalniki tega razreda ženskega spola, a poznamo tudi nekaj izjem moškega spola. To so samostalniki, ki se končujejo na -cis, -gvis ali –nis (piscis, -is, m ‒ riba; ungvis, -is, m ‒ noht/krempelj; panis, -is, m ‒ kruh; amnis, -is, m ‒ reka; canis, -is, m ‒ pes; finis, -is, m ‒ meja; ignis, -is, m ‒ ogenj), poleg tega pa še skupina samostalnikov, ki se jih moramo naučiti na pamet. To so: axis, -is, m ‒ os; orbis, -is, m ‒ krog; ensis, -is, m ‒ meč; collis, -is, m ‒ grič; postis, -is, m ‒ podboj; fustis, -is, m ‒ gorjača; mensis, -is, m ‒ mesec. Izjem srednjega spola ni.
Ker pri temu razredu torej srednjega spola ni, imamo samo dva sklona z značilnimi končnicami. Ablativ singulara se končuje na -e, genetiv plurala pa na -ium. V tabeli sta zaznamovani z dvojno podčrtavo.
3. dekl. 2

2.3 SAMOSTALNIKI Z AKUZATIVOM NA -IM IN ABLATIVOM SINGULARA NA -I

Obstaja posebna skupina izjem med samostalniki, ki imajo akuzativ singulara na -im in ablativ singulara na -i. Te samostalnike razdelimo v tri skupine ‒ (1) reke in mesta na -is (e. g. Neapolis, -is, f ‒ Neapelj; Arar, -is, m ‒ Arar; Tiberis, -is, m ‒ Tibera); (2) grške izposojenke na -is (e. g. diagnosis, -is, f ‒ diagnoza; narcosis, -is, f ‒ narkoza; basis, -is, f ‒ podstavek; dosis, -is, f ‒ doza); in (3) nekaj samostalnikov, ki se jih moramo naučiti na pamet, saj jih nikakor ne moremo pogrupirati (e. g. turis, -is, f ‒ stolp; tussis, -is, f ‒ kašelj; puppis, -is, f ‒ krma [ladje]; febris, -is, f ‒ [telesna] vročina/mrzlica; sitis, -is, f ‒ žeja; securis, -is, f ‒ sekira; restis, -is, f ‒ vrv).
Te samostalnike sicer omenjamo posebej, a jih uvrščamo v prvo vrsto, torej moramo upoštevati tudi značilne končnice drugega razreda, a moramo upoštevati, da posebni končnici (aku. sg. in abl. sg.) dotičnih samostalnikov deloma afektirati značilne končnice, saj ablativ singulara na -i prevlada nad značilno končnico (ki bi bila sicer -e). Značilne končnice so označene z dvojno podčrtavo, posebni končnici (aku. sg. in abl. sg.) dotičnih samostalnikov pa sta označeni z rdečo barvo.
3. dekl. 3

2.4 SAMOSTALNIKI PRVEGA RAZREDA DRUGE VRSTE (samostalniki konzonantnega dela na -r/-l/-n/-s)

Sem v večini uvrščamo samostalnike, ki se v genetivni osnovi končujejo na -r/-l/-n/-s in so po večini moškega spola, poznamo pa tudi ‒ posebej dividirane ‒ izjeme ženskega in srednjega spola. Značilne končnice celotne druge vrste (torej tako prvega, kot drugega razreda) so -e (ablativ singulara), -a (nominativ plurala, ampak samo za srednji spol), -um (genetiv plurala).
Ženske izjeme razdelimo na štiri skupine: (1) naravni ženski spol (e. g.: mater, -is, f ‒ mati; mulier, -is, f ‒ ženska; uxor, -is, f ‒ (zakonska) žena; soror, -is, f ‒ sestra); (2) samostalniki na -do/-go/-io (e. g.: valetudo, -inis, f ‒ zdravje; imago, -inis, f ‒ slika/podoba; regio, -onis, f ‒ pokrajina); (3) izjeme med samostalniki na -do/-go/-io (e. g.: cordo, -inis, m ‒ stan [npr. viteški stan]; cardo, -inis, m ‒ tečaj [npr. tečaj na vratih / severni in južni tečaj]; margo, -inis, m ‒ rob; pugio, -onis, m ‒bodalo); (4) posebnosti (arbor, -is, f ‒ drevo; tellus, -uris, f ‒ zemlja).
Izjeme srednjega spola pa razdelimo v tri skupine: (1) samostalniki na -ur/-us/-men (e. g.: fulgur, -is, n ‒ blisk/strela; corpus, -oris, n ‒ telo; sidus, -enis, n ‒ zvezda; carmen, -inis, n ‒ pesem); (2) rastline na -er (e. g.: acer, -is, n ‒ javor; piper, -is, n ‒ poper; cicer, -is, m ‒ grah/čičerika; papaver, -is, n ‒ mak; suber, -is, n ‒ plutec; siser, -is, n ‒ motovilec); (3) posebnosti (iter, -inis, n ‒ pot/izlet; ver, -is, n ‒ pomlad; fel, -is, n ‒ žolč; cadaver, -is, n ‒ truplo; mel, -is, n ‒ med; vas, -is, n ‒ vaza; aes, -ris, n ‒ bron/vsi izdelki iz brona; os, ossis, n ‒ kost; ōs, oris, n ‒ usta).
Sklanjanje posameznih samostalnikov si poglej spodaj, pri čemer je prvi v koloni samostalnik moškega spol, sledi pa mu samostalnik srednjega spola. Oba sta navedena zato, da vidimo razlike v uporabi značilnih končnic ter drugih manjših posebnosti. Značilne končnice so zaznamovane z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 4
3. dekl. 5

2.5 SAMOSTALNIKI DRUGEGA RAZREDA DRUGE VRSTE (samostalniki konzonatnega dela na -c/-g/-d/-v/-m/-p/-b/-t)

V to podskupino tretje deklinacije praviloma uvrščamo samostalnike, ki se končujejo na -c/-g/-d/-v/-m/-p/-b/-t. V večini gre za samostalnike ženskega spola, imamo tudi precej izjem moškega in srednjega spola. Kot je bilo omenjeno že v prejšnjem podpoglavju so značilne končnice enake za celo drugo vrsto ‒ -e (ablativ singulara), -a (nominativ plurala, ampak samo za srednji spol), -um (genetiv plurala).
Izjeme moškega spola razdelimo v tri skupine: (1) naravni moški spol (e. g.: rex, regis, m ‒ kralj; custos, custodis, m ‒ čuvar; dux, ducis, m ‒ poveljnik; artifex, artificis, m ‒ umetnik; iudex, iudicis, m ‒ sodnik; pontifex, pontificis, m ‒ svečenik/duhovnik); (2) samostalniki z nominativom -ex/-es in genetivom -icis/-itis (e. g.: vertex, verticis, m ‒ vrh; codex, codicis ‒ deblo/kodeks; limes, limitis, m ‒ meja; caespes, caespitis, m ‒ ruša; gurges, gurgitis, m ‒ vrtinec); (3) posebnosti (calix, calicis, m ‒ posoda; grex, gregis, m ‒ čreda; paries, parietis, m ‒ stena; lapis, lapidis, m ‒ kamen; pes, pedis, m ‒ noga/stopalo; dens, dentis, m ‒ zob; fons, fontis, m ‒ studenec/vir; mons, montis, m ‒ gora; pons, pontis, m ‒ most).
Obstaja pa še ena manjša posebnost med samostalniki drugega razreda druge vrste. Kadar se namreč ti v svoji genetivni osnovi končujejo na dva stična konzonanta, bo značilna končnica tega samostalnika v genetivu plurala -ium, namesto -um. Tak je na primer samostalnik urbs, urbis, f ‒ mesto, z genetivom plurala urbium, namesto urbum.
Spodaj sta sklanjana dva samostalnika ‒ prvi je ženskega spola, drugi pa srednjega. Značilne končnice so označene z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 6
3. dekl. 7

3. PRIDEVNIKI

V splošnem s pridevniki tretje ali mešane deklinacije operiramo enako, kot s samostalniki, prav tako pridevniki poznajo značilne končnice, ki so za vse pridevnike (razen pri točno določenih izjemah) enake: -i (ablativ singulara), -ia (nominativ plurala, ampak samo za srednji spol) ter -ium (genetiv plurala). Pridevnike pa ne delimo na vrste in razrede, kot to poznamo pri samostalnikih, marveč jih porazdelimo glede na končaje. Končaj se nanaša na številko oblik za posamezen spol v nominativu singulara. To pomeni, da imamo na voljo tri različne možnosti ‒ (1) pridevniki treh končajev: vsak spol pridevnika ima v nominativu singulara svojo lastno obliko, (2) pridevniki dveh končajev: moški in ženski spol si obliko delita, srednji spol ima svojo, in (3) pridevniki enega končaja vsi trije spoli imajo v nominativu singulara eno in isto obliko.

3.1 PRIDEVNIKI TREH KONČAJEV

Kot rečeno že v uvodnem podpoglavju, je bistvena značilnost pridevnikov treh končajev v tem, da ima vsak od treh latinskih spolov v nominativu singulara svojo lastno obliko. Pridevnike treh končajev citiramo tako, da ob pridevnik, naveden v nominativu singulara moškega spola, pridamo številko 3, ki označuje, da gre za pridevnik s tremi končaji (e. g.: acer 3 ‒ oster).
Kjer je v spodnji tabeli v nekem sklonu navedena zgolj ena oblika, pomeni da ta velja za vse tri spola. Prav tako je pri določenih sklonih oblika za moški in ženski spol ista in je tam napisana samo ena. Značilne končnice so v tabeli označene z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 8

3.2 PRIDEVNIKI DVEH KONČAJEV

Pri pridevnikih dveh končajev si moški in ženski spol obliko v nominativu singulara delita, medtem ko ima srednji spol svojo. Pridevnike dveh končajev citiramo tako, da navedemo moško oziroma žensko obliko v nominativu singulara (kar sta torej eni in isti obliki), temu pa pripnemo končnico iste oblike za srednji spol (e. g.: fortis, -e ‒ močan).
Kjer je v spodnji tabeli navedena ena oblika pri vseh treh spolih, pomeni da ta velja za vse tri, oziroma če je pri dveh spolih navedena samo ena oblika, ta velja za oba spola. Značilne končnice so označene z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 9

3.3 PRIDEVNIKI ENEGA KONČAJA

Pridevniki enega končaja imajo torej v nominativu singulara eno in isto obliko za vse tri spole. Take pridevnike citiramo tako, da ob obliko za nominativ singulara (ki je torej vsem trem spolom slična) pripnemo končnico za obliko v genetivu (e. g. sapiens, -entis ‒ moder/pameten).
Ti pridevniki se razdelijo v dve manjši podskupini. To so t.i. asigmatični pridevniki (skupina izjem pridevnikov, ki se ne končujejo na črko -s) in sigmatični pridevniki (skupina pridevnikov, ki se končujejo na črko -s).
Ker so asigmatični pridevniki skupina izjem, tu ne velja pravilo značilnih končnic, saj ima vsak pridevnik te skupine sebi lastne značilne končnice. Med asigmatične pridevnike uvrščamo: vetus, -eris ‒ star (z značilnimi končnicami -e, -a, -um); pauper, -eris ‒ reven (z istimi značilnimi končnicami ‒ -e, -a, -um); par, -is ‒ enak (z značilnimi končnicami -i, -ia, -ium); in pa memor, -oris ‒ (za)pomnljiv (z značilnimi končnicami -i, -a, -um).
Sigmatični pridevniki pa so načeloma popolnoma pravilni pridevniki, pri katerih tudi veljajo klasične značilne končnice (-i, -ia, -ium), a poznamo nekaj izjem, ki imajo drugačne značilne končnice. Poleg tega pa noben od teh izjemnih pridevnikov ne pozna srednjega spola in imajo tako samo dve značilni končnici (saj druga velja samo za nominativ plurala srednjega spola). Na podlagi tega jih razdelimo v dve skupini: (1) sigmatični pridevniki z značilnimi končnicami -e in -um (dives, -itis ‒ bogat, particeps, -ipis ‒ deležen in compos, -otis ‒ deležen); in pa (2) sigmatični pridevniki z značilnimi končnicami -i in -um (inops, -opis ‒ siromašen in anceps, -itis ‒ neodločen).
Preden si pogledamo sklanjanje teh pridevnikov moram še opozoriti na posebnost sigmatičnih pridevnikov. Če te želimo pretvoriti v samostalnik (e. g. sapiens lahko tako odgovarja na vprašanja kakšen? oziroma kateri? ‒ pameten oziroma pametni; ali na vprašanje kdo ali kaj? ‒ pameten) se jim bodo značilne končnice (-i, -ia, -ium) pretvorile v značilne končnice samostalnikov 2. razreda 2. vrste, to so -e, -a, -um.
Značilne končnice so v spodnji tabeli označene z dvojno podčrtavo.

3. dekl. 10
3. dekl. 11